Kot otrok sem hodila v šolo skozi park. Po poti sem vedno našla kakšno ranjeno žival, ptička, ki je padel iz gnezda, ali pa sem hrošča pobrala iz poti in ga nesla na varno. Ranjene živali sem nosila domov, jih oskrbovala in jih vračala nazaj v naravo.

Dolgo sem prosila za kužka in kot najstnica sem ga končno dobila. Postala sem aktivna kinologinja, ukvarjala sem se s šolanjem in vzgojo psov, naredila tečaj za inštruktorja in vodila nekaj tečajev iz osnov poslušnosti. Imela sem nemškega ovčarja Lukija, s katerim sva poleg opravljenih izpitov, bila tudi reševalca izpod ruševin in tekmovala sva v agilityju.

Vedno me je zanimalo striženje in nega kužkov in sem se odločila, da poskusim še to. Takoj, ko sem na tečaju začela negovati kužke, sem vedela, da je to moja strast in da v tem neizmerno uživam.

S kužki se pogovarjam, jih ljubkujem, pohvalim in nagrajujem s priboljški in poskušam razumeti. Pri delu mi dosti pomagajo izkušnje od prej in poznavanje psihologije psov, pa tudi sočutje in sposobnost vživeti se v njihovo kožo. Vedno si vzamem dovolj časa, da se kuža sprosti in mi začne zaupati, tako je nega prijetna za oba.

Vem, da je pomembno vlagati v napredek, zato se redno udeležujem tečajev in dogodkov na področju nege in striženja doma in v tujini.